Materiali: karbon

Proces oblikovanja izdelka se začne v razvojnem oddelku v Ivančni Gorici. Ko dobimo v testirnico nov motor, vzporedno razvijemo nov izpuh in karbonske kose.

Izdelki se oblikujejo z računalniškim programom, katerega rezultat je 3D-model (tako imenovani CAD oz. Computer Aided Design) v obliki, ki je primerna za rezkanje na stroju. Programer nato z računalniškim programom določi poti rezkanja, ki od surovca pravokotne oblike pripeljejo do zahtevane oblike s kakovostno obdelano površino (postopek se imenuje CAM oz. Computer Aided Manufacturing). Na koncu imajo odločilno vlogo v polirnici, kjer površino modela obdelajo do visokega sijaja. Orodja za objemke in plašče dušilcev ni treba polirati, ker za kakovost zunanje površine poskrbijo delavci s poliranjem.
Izdelana orodja tudi po desetkrat namažemo z različnimi ločilnimi sredstvi, ki preprečujejo sprijem, in jih tako pripravimo za serijsko proizvodnjo.

Za vse karbonske izdelke se naredi laminatni plan in kroje posameznih plasti. Vsi materiali se nato zrežejo s pomočjo računalniško vodenega rezalnika, ki ima hitrost rezanja tudi do 1 m/s. To so:

• ločilna folija
• filc, ki vpije odvečno smolo
• vakuumska vreča
• karbon (v suhi obliki pletene nitke)
• karbon, predimpregniran s smolo (prepreg)
• armid (v suhi obliki pletene nitke – kevlar)
• steklena vlakna v suhi in predimpregnirani obliki

Glede na specifičnost izdelkov uporabljamo različne tehnološke postopke, ki jih delimo v naslednje skupine:

• Nosilce dušilcev in temperaturne ščitnike izdelujemo po postopku (na mokro), kjer uporabljamo suho karbonsko tkanino in epoksidno smolo. Orodje je izdelano iz aluminija visokega sijaja, sestavljeno iz spodnjega (kalup oz. matrica) in zgornjega dela (pritiskač oz. pestič). Oba dela orodja sta predgreta, prav tako epoksidna smola. Plasti karbona polagamo v spodnji del kalupa in vsako posebej prepojimo s smolo. Na koncu pritisnemo z zgornjim delom orodja in utrjujemo v peči pri temperaturi 80–120 °C.
• Plašče dušilcev izdelujemo po postopku (na mokro), kjer na predgreto orodje iz jeklene ali sive litine navijemo suho karbonsko tkanino, ki jo prepojimo s predgreto smolo, odporno proti visokim temperaturam. Na koncu vse skupaj povijemo s posebno folijo in utrjujemo v peči najprej pri 130 °C, nato pa še pri 300 °C.
• Objemke, karbonske kape in druge dodatke (blatnike, maske, pokrove, bočne plastike) pa izdelujemo po posebnem postopku v avtoklavu. Pri objemkah položimo predimpregnirano karbonsko tkanino na orodje iz jeklene ali sive litine, nataknemo pritiskač in filc ter zatesnimo s posebno folijo in tesnilnim trakom. Na foliji je nameščen ventil, na katerega priključimo cev, ki izsesa zrak in stisne plasti karbona tako, da odteče odvečna smola.
  Podobno je pri karbonskih kapah, blatnikih, maskah …, le da se predimpregnirana karbonska tkanina polaga v negativ. Za karbonom položimo v kalup ločilno folijo in filc ter vse skupaj postavimo v vakuumsko vrečo z ventilom, na katerega priklopimo vakuum. Izdelke nato zložimo na polico v avtoklav, kjer se utrjujejo pri 7 barih in 140 °C.

Obrez in razrez poteka ročno, razen za karbonske kape, ki jih vstavimo v posebna ležišča in obdelamo na CNC-napravi. Pri vrtanju objemk in rezkanju utorov si pomagamo z različnimi pripravami. Brušenje karbonskih delov, ki se kasneje lakirajo, pa poteka v komori pod pritiskom vode in abraziva.

Lakirnica je sestavljena iz komore za nanos in peči za utrjevanje. S postopkom prašnega nanosa karbonskim izdelkom zagotovimo lep videz ter odpornost proti UV-žarkom in visokim temperaturam.

Zgodovina kompozitnih materialov

Kompoziti so materiali, sestavljeni iz dveh ali več komponent, ki se glede lastnosti dobro medsebojno dopolnjujejo. Sestavljeni so iz veznega materiala (armature) in polnila. Kompoziti so se v zgodovini pojavili že zelo zgodaj, ko so predniki prva bivališča zgradili iz šibja, bambusa, slame in blata kot polnila. Odličen naravni kompozit je na primer les, kjer so letnice kot armatura, med njimi pa je polnilo. Med najširše uporabljene kompozite v sodobnem času spada železobeton, sestavni del marsikatere zgradbe, mostu itd. Slabosti omenjenega kompozita so neprožnost, velika specifična teža, nastajanje razpok (rjavenje veznega materiala) in lastnost, da v smeri vlaken nosi veliko več kot pa prečno nanje. Vsa ta dejstva so zahtevala iskanje novih sestavin, ki bi čim bolj odpravila te pomanjkljivosti. Ogljikova vlakna v povezavi z epoksidnimi smolami (duroplasti) so nedvomno revolucionarno odkritje, zlasti od takrat, ko jim je cena zaradi povečane proizvodnje začela padati. V zadnjem času pa smo spet priča trendu višanja cen zaradi pomanjkanja surovin in vpliva letalske industrije.